Zimska tehnika AŠ 2015/16

Po večkratni prestavitvi termina in lokacije vaje “zimska tehnika” smo jo 12. marca na Golakih tudi dočakali. Ob osmih zjutraj (za nekatere zelo zgodaj, za druge manj) smo se zbrali na Lokavcu v skoraj polni sestavi. Manjkal je le Aljaž, ki pa je svojo odsotnost skrbno že vnaprej napovedal. Sledilo je drvenje po vzpenjajoči se, vijugasti  strmi poti, ki jo je vodil David s Pando z oznakami Civilne zaščite. Oblečeni v bunde, z nahrbtniki na ramenih in obuti v gojzarje smo ubrali pot v globoki sneg.

Nekaj deset metrov pred kočo smo se »okrasili« z vso opremo, ki jo premoremo oz. je nismo pozabili vzeti s seboj. Vaja se je pričela in na srečo je David, kot se za inštruktorja spodobi, imel v nahrbtniku še kak cepin več. Skozi seznam veščin, ki naj bi se jih naučili, je kar letelo. Kratkemu uvodu s pripadajočo predstavitvijo »na suho« je takoj sledil praktični del.

Snežni prerez na norveški način nam je pokazal vrednost 15 kg in tri različne sloje snega, kar pomeni visoko ogroženost pred snežnimi plazovi, a  nam ni vzbujalo strahu, saj smo prav zato izbrali Golake.  Vendar pa v visokogorju nevarnost nikoli ne počiva, zato je sledilo izobraževanje o uporabi lavinskega trojčka (sonde, žolne in lopate).  Dodeljena mi je bila čast zakopati oz. skriti dve žolni, ki  sta simulirali zasutega sotrpina. Po naključju je pri mojemu prvem skrivališču prišla do izraza tudi praktična uporaba sonde. Daljšemu in zabavnemu igranju alpinističnih skrivalnic oz. »mrzlo-toplo« je sledila nekoliko bolj izpitna snov.

Kaj hitro smo izvedeli, da zimska tehnika temelji na veliko majhnih detajlih, ki znajo biti odločujočega pomena. Pridno smo ponavljali za inštruktorjem in prav vsakemu od nas je snežno sidrišče s cepinom zdržalo silo treh ljudi. Pri varovanju ob telesu smo izvedeli za možnost, da se bunda vžge, s čimer lahko spremenimo zimsko bundo v letno. Obratno, žal, ne gre! Spust po dveh cepinih… Ah ja, končno sem razumel, kako deluje. Nazadnje pa še »zaustavljanje« s cepinom, ki je pod narekovaji z razlogom. Južni sneg s premajhnim naklonom ne dopušča visoke hitrosti, razen če si Veronika. Na srečo smo se te veščine  ostali že nekoliko naučili. Jaz, Polona in Tadeja na Mali Mojstrovki skupaj z Deanom in Petro, Tilen pa jo je na »šnelkurzu« zimske tehnike ljubljanskega odseka.

Na koncu skupinska fotografija z razgledom in hop nazaj, vsak po svoje. Nekateri plezat, nekateri na kosilo, drugi še malo naokrog, jaz pa odtajat noge, ker se mi ni bilo zdelo potrebno natakniti gamaš, ki so sicer bile všite že v hlače.

Sebastian