100 milj Istre 2015

Vse dogajanje okrog zaključka 100 UTVV in pozitivna energija, ki se je nabrala med tekači in prostovoljci me je spodbudila, da kljub časovni distanci meseca dni tudi jaz kaj napišem nekaj glede mojega teka (oziroma bolj pohoda) po Istri, ki se je zgodil sredi aprila 2015.

Lanski zapis sem končal približno tako. »…Na progi je bilo veliko trenutkov, ko bi najraje odstopil…Takrat sem rekel »ne grem se več«. Danes vem, da je to bil samo trenutek. Kot je veliko takih trenutkov v naših življenjih, ko ne vztrajamo več, rečemo kaj narobe, se ne potrudimo, sprejmemo napačno odločitev. Trenutek, ki opredeli naš uspeh ali neuspeh. Pa vendar sedaj, po tednu dni, sicer sprejemam odstop kot poraz vendar tudi kot izkušnjo, ki me je nekaj naučila. Kot je rekel Winston Churchill: “Success is going from failure to failure without losing enthusiasm”. In leto 2014 je šlo naprej ter prineslo še veliko uspelih in pa tudi neuspelih projektov. Zaključilo se je z nočnim romanjem z Brankom (skupaj z brati Kodelja je na 100 UTVV tretje mesto v štafetah) po poti treh svetišč – dobra priprava za nočne pohode. Na koncu tega »romanja« sem že vedel… vedel sem da v letošnji Istri odstop zaradi utrujenosti ni opcija. Izjema bi bile poškodbe, ki bi mi onemogočile hojo.

Vmes je bilo nekaj treningov (kot vedno nikoli dovolj) Odkril sem nekaj novih področij npr. vas Planina, Ostri vrh,… pa tudi na zahodnem delu Čavna se vedno kaj novega najde. Treninge sem opravljal bolj tako. Več z muko kot z nekim užitkom. Bolj zaradi tega ker sem vedel da koristijo kot pa zato ker bi se z velikim veseljem pripravljal na tekmo. Pa kaj čmo, takle mamo. Dober trening pa je bil tudi 46 dnevni post.

Odhod od doma in iz Ajdovščine je bil klasičen. Zvečer priprava stvari, do 14:00 služba nato pa po Ožbeja in gas proti Umagu. Tja sva se vozila bolj kot dva penzionista, ki gresta na kalamare ne pa kot dva visoko energična mladeniča, ki bosta čez nekaj ur štartala na eni najdaljših tekem v Evropi. V Umagu je že čutiti nemir med tekmovalci. Še več pa ga je na startu v Labinu: motivacijska glasba, pice, obloženi kruhki. Ožbej je skuhal pašto katero sva si privoščila tik pred štartom (strokovno se temu reče »carbo loading«.

Čeprav za to pri nama itak ni prave potrebe. Tako ali drugače samo nekaj ur delujeva na glikonen ko pa telesa preklopijo na maščobe lahko delujeva še nekaj dni. Na štartu je šlo vse narobe kar je bilo lahko narobe. Tiščalo me je na veliko in malo potrebo, čevlji so me tiščali, iz neba je roselo, …. Vsi ostali tekmovalci so delovali veliko bolj natrenirani… Skratka tisti občutek, ko si nekje kamor ne spadaš, pa vseeno si nekako tam. Nato odštevanje in gremo…

Prvih 20 km se resnično nisem dobro počutil. Nato pa sem se na okrepčevalnici olajšal za ene 2 kg dreka, spil kavo in pojedel banano ter čokolado. Takrat sta se telo in um nekako ulovila in sem šele zares začel. Žal pa je prav ta prva okrepčevalnica bila nekako usodna za Ožbeja. Kombinacija Coca Cole, mokre majice in še česa so povzročile negativne reakcije v telesu in od tam naprej je bil bitko s sabo. Na 40 km sem mislil, da ima samo krizo zato sem ga priganjal. Ko pa sem na enem vrhu videl da resnično ne gre sva si priznala, da se morava ločiti. Za to mi je bilo močno žal še posebno ker sem razumel kako se počuti – približno enako kot sem se jaz lani). Ožbej je imel zagotovljeno spremstvo in prevoz s strani prijatelja Petra (ki naju je spremljal po začetnih okrepčevalnicah) in torej ni bilo straha. Jaz pa sem šel naprej v iskanju pustolovščine (in še česa za kar ne vemo točno kaj to je).

Po Čičeriji in tudi kasneje nekje do 100 km dež ni padal ampak je lil. Ob temu je po vrhovih Čičerije pihala zelo močna burja. V teh razmerah se je veliko sotekmovalcev podhladilo in nekaj so jih celo morali hospitalizirati. Na zadnjih 10 km po Čičeriji in predvsem na zadnjem vrhu z imenom Žbevnica (pred Buzetom) je gotovo pihalo preko 100 km/h – »ma sej smo wjeni«.  Obenem pa je naletaval sneg in leden dež. V okrepčevalnici pred tem vrhom (Trstenik) so se stiskali in greli sotekmovalci in čakali GRS da jih pride iskat. Skratka bilo je kar pestro.

Sam pa sem užival. To je to, to je tisto tapravo. Na vrhu Žbevnice po grebenu sem moral hoditi bolj narazen in se obenem močno opirati na palice, da me niso sunki burje spravili iz ravnotežja (obenem pa je leden dež prav bičal moj obraz. Ta zgodba se je dogajala nekje na 75 kilometru (še slabih 100 km do konca). in takrat sem zaklical bojni krik »ULTRA!!! – to je to!!« in z velikim veseljem in radostjo v srcu odtekel proti dolini to je Buzetu. V Buzetu sem prižgal telefon da javim Renati da sem v redu in da (SEVEDA) nadaljujem. Obenem se mi vsuje število spodbujajočih SMS od prijateljev doma – hvala vsem!!! Renata mi pove, da spremlja moj napredek po internetu (evidenca na kontrolnih točkah) in da sem od zadnje točke prehitel kar veliko tekmovalcev. No, ta je pa nova?!? Navadno je to obratno oziroma celo progo ne prehitim nobenega sedaj pa menda celo pridobivam mesta. Sem se počutil že kar malo važen in atletsko razpoložen. Je pa v Buzetu (kot je opisal en sotekmovalec) bilo kot v bolnišnici na bojnem polju. Povsod so ležali premočeni, premraženi in utrujeni tekači ter se pogovarjali, da letos pa res ni za nikamor in da je bolje odstopiti. Spoznal sem, da v takem okolju ne bom dolgo ostal odločen oziroma motiviran. Ker je zunaj močno lilo se tudi nisem preoblekel in preobul nogavic saj sem vedel, da bom kmalu spet moker. Raje sem na hitro pojedel 2 porciji pašte, sendvič s salamo, spil 1 liter toplega čaja in odšel sem v deževen dan. Okrepčevalnico sem zapustil sam in začel teči. Teči po 85 km in 19 urah – tudi to je nekaj novega.

Sledil je relativno brezzvezen in nič kaj lep odcep proge kjer sem preko blata, hribov in dolinic z odločno in hitro hojo lovil ostale tekače in jih tudi prehiteval. Malo pred zadnjim vzponom na kontrolno točko Draguč (108 km) pa sem videl tekmovalca, ki je hodil v nasprotni smeri. Mislil sem, da je kakšen domačin. Nato pa slišim nekaj domačega v stilu »kwku grje«. Bil je Elvis, ki je skupaj s Stanko, Meto, Dejanom in Blažem prišel nuditi moralno podporo na tekmi. O tem se pred tekmo nismo dogovarjali saj nočem s mojimi neumnostmi nobenega preveč obremenjevati pa vendar so prišli. Bilo mi je lepo vendar hkrati kar nekoliko nerodno, ko sem kar naenkrat iz popolne samote dobil tako veliko spremljevalno ekipo, ki je bila očitno odločena, da me bo spremljala do konca. Sedaj pa res ne morem odstopiti. Z Elvisom sva nato sama predelala 20 km blatnega polja in nekih 800 višinskih metrov preko Zamaska (lanske točke odstopa) do Motovuna. Pred Motovunom me je začelo močno lomiti spanje in bi se kar ulegel. V Motovunu okrepčevalnice spet ni in ni bilo. V kombiju se preoblečem, dam obliže na žulje in v spremstvu sedaj že velike spremljevalne ekipe gas naprej. Začelo se mi je že kar spati tako da sem hodil in spal po konci. Vsake toliko časa me je korak v lužo ali pa kamen zbudil. Meta pa me je držal usmerjala levo in desno. Vmes sem v gozdu videl prepade, kapelice in hotele…skratka nič kaj olimpijsko nisem obdelal tega dela proge pa vendar…. Stanka je na okrepčevalnicah skrbela zame kot, da bi bil gost najboljših hotelov in tako mi resnični ni nič manjkalo. Vzdušje je bilo ta pravo in smo lahko še kaj zapeli.

Preko muk, pesmi borbe in upora ter malo obupavanja pa se je začel delat dan. Dan je moj zaveznik,…dan je super. In kilometri so šibali (ok – bolj potekali) naprej, 150, 158, 167,… morje je delovalo že tako blizu pa vendar ga ni in ni hotelo biti. Nekaj km pred ciljem zagledam daleč v travi znano postavo in stečem proti njemu. Bil je Ožbej. Kljub utrujenosti in razočaranju zaradi odstopa se je zjutraj ponovno usedel v avto in odpeljal v Umag, da bo z mano ob koncu. Hvala. In hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi poslali SMS sporočila ali me preko pozitivnih misli spremljali od doma. Pomagala so. In predvsem hvala Elvisu, Stanki, Meti, Dejanu in Blažu za spremljavo v zadnjem delu tekme. Zaradi hvaležnosti zaradi vse moralne pomoči doma in tudi ob progi so mi proti koncu že hodile solze v oči….

Od 187 tekačev, kar se nas je zbralo na startu (in že zato moraš biti dober) nas je zaključilo 95. Sam se sem uvrstil na 55 mesto z časom 39 ur in 6 minut. Prvič, da sem se na kakšnem večjem tekmovanju uvrstil med prvih 50 % – ampak tokrat mi je šlo vreme na roko J in imel sem tudi najboljšo spremljevalno ekipo.

Sedaj pa naprej pa naprej v iskanju novih poti.

V maju leta Gospodovega 2015,

Simon Ušaj