Na vrhu mogočne Peralbe se zavedaš svoje majhnosti, si v središču Karnijskih Alp in na dlani imaš zasnežene tisočake, dvatisočake in tritisočake. Monte Peralba (2694m) je druga najvišja gora prelepih Karnijskih Alp, oz. tretji najvišji vrh (Coglians in Kerllerspitzen sta dva vrhova istega masiva). Peralba je v zahodnjem delu Karnijcev, v Belunski provinci, severno nad Sappado. Poleti zelo obiskana gora je tokrat samevala ter nama v dnevu brez oblačka ponudila enkraten razgled na vse vrhove od Slovenije, Avstrije do Dolomitov in še naprej.

Vzpon sva v bistvu začela v Sappadi (oz. pri kmetiji, kilometer naprej od Cima Sappada), saj je cesta po dolini Val di Sesis zasnežena in neprevozna, a brez podrtih dreves. Po slabih dveh kilometrih sva prispela do koče Rifugio Piani del Cristo in ostre ovinke ceste, ki vodi mimo koč Baita Rododendro in Ochsn Hutte, proti izviru reke Piave nekajkrat presekala po planinski poti. Na 8. kilometru ceste SP22 od Sappade se nahaja zgornje parkirišče »Parcheggio Rif. Calvi« (1800m), kjer sva zavila desno. Do koče Rifugio Sorgenti del Piave (1830m), ki je malo naprej, nisva šla. Prehojena cesta je bila večinoma lepa, na nekaterih delih poledenela.

Ob vznožju mogočne bele gore Peralbe (it. pietra alba) in Monte Chiadenis (2459m) sva bila že dobro ogreta in polna adrenalina. Vzpon sva nadaljevala mimo koče Rifugio Pier Fortunato Calvi (2164m) (do katere se lahko vzpneš tudi z grapanjem) proti sedlu Passo Sesis (2367m), ki ga imajo radi predvsem turni smučarji. Vse koče na poti so pozimi zaprte. Po 3-urni hoji sva imela malico in hkrati dobila novo moč za neznani vzpon. Ferata Sartori čez južno steno je sicer v spodnjem delu kopna, a kmalu se prične sneg, zato sva se odločila, da greva po vzhodnem grebenu po normalki (oznaka za ‘Ovest Normale’), poznani tudi kot papeževa pot. Letno pot sva poznala, imela sva tudi nekaj informacij predvsem o tem, da je sneg mešan. Začela sva  v zelo dolgo in napihano prečko, sledilo je grapanje navzgor po izpostavljenem grebenu, mimo skalnih prehodov po kar dobrem snegu ter izogibanje luknjam v snegu, pri čemer sva sledila nekaterim vidnim rdečim pikam. Vrhnji napihan del nama je vzel kar nekaj moči, na greben pa sva prišla po grapi, kjer poteka tudi letna pot (vidna jeklenica ob strani). Sledilo je previdno grebenčkanje po južni strani, kjer je bila mešanica snega in skal. Tako sva po dveh urah prispela na vrh, kjer so naju pričakali križ, zvon in Marijin kipec. Za razgled sva si kljub mrazu in vetru vzela kar nekaj časa. Človek takrat res začuti hvaležnost in hkrati upanje – da bi nam le bilo dano doživeti še kakšen tak dan, osvojiti še kakšen vrh! Sestop sva opravila po isti poti, pri čemer je bil najtežji del izogibanje slabo vidnim luknjam v snegu. Na sedlu sva se na sončku malo pogrela pred  spustom v dolino ter ves čas pogledovala nazaj na večerno obarvano goro. V zadnjem delu 9-urnega pohoda, nama je pot osvetljevala luna.

Datum: 12.2.2022

Vzpon opravili: Anja in Tomi Klančnik

Vzpon/spust: Cima Sappada – po dolini Val di Sesis – Rifugio Piani del Cristo – Baita Rododendro – Ochsn Hutte – Parcheggio Rif. Calvi – Rifugio Calvi (2164m) – Passo Sesis (2367m) – Monte Peralba (2694m) po normalki, spust po isti poti.