V petek 2.1. sva se z Martinom odpravila proti  dolini Reklanice (Val Raccolana) v upanju, da bova našla kej za popikat. Ker sva ob prihodu v dolino razočarana ugotovila, da se lahko obriševa pod nos sva šla naprej proti Rabeljskemu jezeru. Tam sva presrečna videla, da je slap, ki sliši na ime Fortino narejen. Seveda ob njegovem vznožju ni izgledal tako lepo kot iz parkirišča, ampak sva se ga vseeno lotila. Ravno ko sem se, kot drugi v navezi povzpel prvih nekaj metrov, sta me izpod slapa pozdravila Dejan in Jernej, ki sta prišla pogledat razmere. No po kratkem, zaradi šumenja vode, zelo nerazločnem pogovoru odpikam proti vrhu. Spet na našo žalost ugotoviva, da je narejen samo prvi raztežaj, a se vseeno preko zamrznjenega tolmuna približava drugemu raztežaju. Med tem ko se radovedno stegujeva za vogal drugega raztežaja se nam led pod nogami odlomi in padeva do vratu v vodo. Seveda sva potem zelo hitro skočila na led in se lotila pripravljat za spust, da pa stvari nebi postale prelahke Martin ugotovi, da je en Nomic ostal pod vodo. Medtem ko se je Martin na vse možne načine trudil poiskati cepin sem jaz dokončal stvari za spust in se mu pridružil. Nomic je bil lepo viden ampak je bil globje kot se je to zdelo na prvi pogled. Ravno v trenutku, ko je Martin skušal z ribiško taktiko ujeti cepin se nam je še enkrat udrl led. Na mojo srečo sem skočil pravočasno, Martin pa žal ni imel te sreče in je še enkrat več okusil ledeno vodo.

Kasneje, ko se že posušena voziva domom in razglabljava, o tem kako čudno je končal  Nomic, rečem: »zmerej sm mislu de nam bo pou kam u kšn prepad«, nato pa Martin: » tudi jst si nism mislu, da se bo utopu«

Marko Orel