Nedelja 13.9.2020 je bil za nas neverjeten dan. Izbrali smo si vzpon na Großglockner, najvišji avstrijski vrh, ki leži med Koroško in vzhodno Tirolsko. Naša varianta je bila VELIKI KLEK DIREKT (torej gor in dol v enem dnevu), ampak vseeno krožna. Ob 00:30 smo startali iz Vipave ter po 3,5 h vožnje prispeli na Lucknerhaus (1920 m). Kar hitro smo se odpravili po dolini Ködniztal, mimo koče Lucknerhütte (2241 m), mimo koče Studlhütte (2802 m) in že pred vzhodom prispeli pred ledenik Teischnitzkees. Tam smo se preobuli v gojzarje ter v celoti opremili za ledeniško navezo (praktično edini, ki smo to naredili). A varnost je vedno prva. Ledenik je kar dolg, zelo lep in ni tako razpokan. Dan je bil brez oblačka, tako da so se nam odprli res enkratni razgledi – ki smo jih občudovali čez cel južni greben Studlgrat. Tik pred vstopom v plezalni del smo se razdeli po navezah. Anja in Aleš, ter Tomi in Klara. Že spodnji del grebena nas je popolnoma navdušil, poplezovanje II. stopnje. Pred seboj smo imeli cel dan, zato se nam ni nikamor mudilo. Pot ima nekaj svedrovcev, ki so nam bili v pomoč pri iskanju prehodov, drugače pa je popolnoma neoznačena. Malo smo se orientirali po drugih navezah, predvsem vodniških, a tudi teh ni bilo veliko. Avstrijci pred nami so se v celoti varovali in plezali ‘po pravem’, torej en pleza – drugi varuje. Mi smo začeli s ‘štajercem’ oz. ‘tekočo navezo’, kot sta nam svetovala Matic in Dominik, a s popolno plezalno opremo. Za večino grebena je bilo to popolnoma dovolj, tudi granitna skala je imela odlične oprimke. Po prvem lažjem delu je od ‘zajtrkovalnice’ sledil drugi tehnično težji in bolj izpostavljen del. Na dveh mestih so bile tudi strme jeklenice, za katere si potreboval res veliko moči. Na celotni poti je kar nekaj mest (in ne samo ena skala), ki so tehnično res zahtevni (III/IV), tam smo se tudi mi ustrezno varovali. Midva z Alešem sva imela lažjo nalogo, saj sva oba bila malo izkušena in sva izmenično plezala naprej in se varovala. Tomi je imel malo težjo nalogo, ker Klara še nima veliko alpinističnih izkušenj, čeprav se v skali giblje kot srnica, tako da je ves čas plezal prvi in Klaro ustrezno varoval. Greben je zahteven tudi, ker je potrebno preplezati 600 vm, kar je bil naš najdaljši alpinistični vzpon v letošnjem letu. Plezali smo v gojzarjih, čeprav je bil greben večinoma kopen, je bilo tudi kar nekaj snega.  Na vrh smo pristopili malo utrujeni, a predvsem zelo veseli, kmalu smo tudi ostali sami. Bilo je res neverjetno, sploh ker nas je plezanje, razgled čez celo obzorje ter tudi mogočen lesen križ inspiriralo. Sestopili smo po normalni poti (vzhodni greben), kjer tudi ni bilo gužve. Spust je bil najprej po skalnem delu, nato pa delno po snegu, blatu in zadnji del spet skalni. Do koče Erzherzoh-Johann-hütte (3454 m) smo prišli po snegu ter se po kratki ferati spustili na ledenik Ködnitzkees, ki je pa kar precej razpokan. V ledeniški navezi smo se spustili po poti skrajno levo ter se tik pred kočo Lucknerhütte priključili poti po dolini ter z nočjo prispeli na izhodišče. Bil je res odličen dan, kondicijsko – gorniško kar zahteven, a tudi zato zelo uživaški.

Vzpon smo opravili

Tomi Klančnik, Anja Klančnik, Aleš Bratož, Klara Bajec

Veliki Klek čez greben STUDLGART III/IV, 600 m

13.9.2020