2 friends, 3 – 4k peaks, 5 days

Written by AOA

May 10, 2023

Iskajoč copate, ki sva jih predlani julija pustila nekje pri srednji postaji Plan de l’Augile (2310 mnv), ko sva se prvič odpravila na Mont Blanc. Ker mi je bila sezona na Kaninu očitno prekratka (do 19. junija 2k21), sem jo hotel še malo podaljšati. Luka me kliče, ko se vrača z morja, in reče: »Gremo še kaj na sneg?« »Ja, kam? Mt. Blanc?« mu v šali odvrnem.  Na La Chamoniarde vidim 10 dni staro poročilo, da je Mt. Blanc še vedno smučljiv preko Grands Mulets. »Ajde, greva« sva se strinjala. Bookiram kočo in se optimistično odpraviva. In ja, najino odpravo zaključiva še hitreje, kot sva jo splanirala: 1. dan in nekje na 2400 mnv, ko nama ni uspelo najti prehoda čez zelo razbit ledenik Bossons. No, velike težave nama je predstavljalo tudi prečenje moren 200 višincev nižje. Ker gondola ni več obratovala, sva se z vso opremo peš odpravila direkt v Chamonix, kamor sva izmučena prispela pozno ponoči. Zjutraj sva odšla nazaj v Ajdovščino. Ja … veliko sva se prevozila v tem dnevu in pol …

Copat itak nisva dobila, lani jih tudi nisva potrebovala, saj je bil sneg tik ob srednji postaji. Tako sva večinoma hodila na kožah, kakšen del tudi po suhem, saj je sonce preveč pridno talilo sneg. Dokaj hitro prideva do ledenika Bossons, kjer se naveževa in tokrat na najino srečo nadaljujeva po špuri. Srečava nekaj utrujenih smučarjev, ki se vračajo z Mt. Blanca. Preveč izmučeni, da bi kazali veselje ob tem, ko so nama razlagali, da je 40 cm pršiča ter da nam ga niso nič pustili. Odvrneva, da sva naročila novega. Hojo po ledeniku spremljajo izredni razgledi na orjaške serake, ledenike, vrhove, v dolino. Le pogled pod noge, ko sem moral preskočiti kakšno razpoko, je bil večkrat kar neprijeten. Vse to je spremljalo še bobnenje kamenja in kosov ledu, ki so zaradi vročine padali v globine ledeniških razpok.

Srečno prečiva ledenik in na trdnih tleh si privoščiva prekratek počitek. Nebo se je v trenutku zaprlo in začelo je snežiti. V bistvu sva bila skoraj že navajena tega fenomena, da je bilo dopoldan sončno in zelo vroče, potem pa megla ter sneg in začuda še vedno toplo. Podobno vreme naju je namreč spremljalo prvi dan na poti do prvega prenočišča, koče Vittorio Emanuele II (2732 mnv), ter drugi dan na vzponu na Gran Paradiso (4070 mnv), kjer sva začela petdnevno odpravo oz. z aklimatizacijo. Madonno (Gran Paradiso) sva dosegla v megli in sneženju ter bila posledično prikrajšana za razgled. Pravzaprav mi je megla kar prav prišla, saj je malo »ubila« zračnost zadnjih nekaj metrov vzpona.

Moker granit, spomladanske kontrastne barve listja, trave, gradovi, strme terase vinogradov v kombinaciji z meglicami. Res lep ambient v dolini Aoste. »Tud če se zdej obrneva in greva domov, je blo vredno pridt,« pravi Luka. V parku Gran Paradiso za dodatek še zlatorog in nič kaj zvita lisica, gamsov ter svizcev pa toliko, da niso bili več zanimivi.

Smučat začneva kakih 50 višincev pod vrhom GP. Imela sva presenetljivo dobro vidljivost ter 30 cm novega snega. Spodaj snega nekaj manj, pa tudi podlaga se je pod 3000 mnv hitro tanjšala. Uspela sva prismučati do cca 2400 mnv (zelo visoka snežna meja), naslednjih 500 višincev pa peš do avta. Nato v Courmayer (pizza) in v Chamonix (hotel), kjer sem se po dveh neprespanih nočeh uspel naspati.

Od ledenika Bossons do koče nadaljujeva v močnem sneženju in megli. Nabito polno kočo Grand Mulets (3070 mnv), ki je zgrajena na skali, visoko nad ledeniki, doseževa ravno v času večerje. Vsi se takoj po večerji odpravijo spat. Ne vem, če sem že kdaj tako slabo spal … Ajaa, naslednjo noč …

  1. dan se zbudiva ob 5h, oba neprespana. Veva da naju čaka kratka tura in tudi da se lahko obrneva, preden doseževa vrh, saj sva hotela le nekaj dobrega smučanja. Zato »zaspiva« še za 1 uro. Štartava, napredujeva hitro, sonce, 35 cm novega suhega snega – idealno. Končno prideva do bolj strmega dela na grebenu, ki sva ga občudovala že prejšnji dan iz Chamonixa. Obujeva dereze, vsa vesela hodiva z mislimi o bolanem spustu. Nakar postane podlaga vse bolj trda. 30—40 cm novega snega na moder led, kanta. »Ajde, teh 100 višincev se bova spustila na derezah,« si rečeva. Nadaljujeva, teren se položi in sneg je spet dobro sprijet s podlago. Led se pojavi še nekajkrat tudi na bolj izpostavljenih strmih delih, tako sva opustila misel o smučanju po smeri vzpona. »Ja, neč, greva na Dome du Gouter (4304 mnv) in odfurava naokoli, položnejšo linijo nazaj do koče,« predlaga Luka. Tako sva tudi naredila. Bilo je tako res slikovito smučanje med ogromnimi seraki.

V koči si privoščiva pivo. Koča Grands Mullets je namreč znana tudi po lastni pivovarni na 3070 mnv. Spakirava, pojeva večerjo (spet dobra, pravzaprav enaka kot dan prej), narediva še nekaj litrov vode in se odpraviva spat. V sobo spet prideva zadnja, ob 22h. Kljub temu, da sem od prejšnje noči že malo navajen pihalnega orkestra neznanih cimrov, spet ne morem spati. Buden vsaj do 00:30 … Budilka ob 1:55. Akcija.

Pod kočo na snegu čakam Luko in opazujem ljudi, kako se odpravljajo na turo. S hojo začneva okrog treh. Da nisva začela po isti poti kot dan prej, sva sledila Grands Mulets Route. Res je bilo mrzlo in še pihat je začelo, oblečem si še zadnji kos iz nahrbtnika in stopim korak hitreje v upanju, da se segrejem. Oba naju je tako zeblo, da se nisva ustavila vse do Grand Plateau (3950 mnv), kjer se je odprl lep pogled na rahlo obsijan Mt. Blanc. Na Grand Plateau se tudi naveževa ter se odcepiva levo na Corridor Route. V navezi na smučkah nadaljujeva do Col de la Brenva (4303 mnv), kjer se preobujeva in z derezami ter cepinom doseževa Mur de la Cote (4470 mnv). Od tu naprej spet na smučkah brez naveze ter brez nepotrebne opreme »light weight« do vrha. Nad 4600 mnv sem malo čutil redek zrak, a ni zabijalo. Pravzaprav me je še bolj motilo to, da nisem skoraj nič spal. Na najvišjem vrhu Alp Mont Blancu (4808 mvn) uživava na sončku in v vsem, kar je pod nama. Čeprav mi je bistvo vsake turne spust, se tega nisem veselil najbolj, saj sem ga moral opraviti brez čelade in smučarskih očal. Ko mi je Luka v nahrbtnik dajal čelko in srenače, se je namreč iz njega odkotalila čelada z gogli. Kotaljenje sva lahko le opazovala in nemočno pospremila, kako je zgrmela v ogromno razpoko. Odsmučava klasiko north face, pod gromozanskimi seraki, mimo koče Grands Mulets, do ledenika Bossons, ki ga spet prečiva v navezi, ter še malo smučanja – skoraj do Plan de l’Augile. 2500 višincev smučanja, noro. Super utrujena odhitiva do postaje, od koder naju nihajka odpelje v Chamonix. Še isti dan se odpeljeva domov, s krajšim postankom na pizzi v Courmayeurju. V Ajdovščino prispeva okrog 4h zjutraj. Vreme nama je bilo res naklonjeno in lepšega zaključka sezone si ne bi moral predstavljati. Še ena nepozabna zgodba je za nama. Čudovito!

[envira-gallery id=”9130″]

Categories

Archives

You May Also Like…

Bivakiranje in Mali draški vrh

Bivakiranje in Mali draški vrh

V sklopu alpinistične šole, je v soboto 25.2.2023 prišel dan za turo z bivakiranjem. Glede na bolj slabo vremensko...

Tabor Civetta 2022

Tabor Civetta 2022

Tudi letos smo se klatili po Dolomitih in si privoščili pester podaljšan vikend. Letošnja izbira lokacije je bila pod...

0 Comments

Submit a Comment