Ura je 1:33, zunaj so mestoma udari burje do 20 vozlov, ampak me ne ura, ne sunki burje in niti ne kozarček zelena, ki sva ga z Novakom prej popila, ne gane kaj preveč. Teden dni nazaj bi se mogoče na to malo bolj oziral, spremljal bi vreme, sidro, pozicijo barke, globino … sedaj pa sem čisto na izi, ampak že z nostalgičnim občutkom, kot da pogrešam nekaj, kar je ravno minilo. Kot da bi želel še eno kepico olbijskega sladoleda, četudi sem prejšnjo ravno skončal. Ta čar nečesa te vleče znova in znova nazaj in kar ne želiš se vrniti, želiš ostati za vedno v tej pravljici – in kot imam občutek, nas je vseh 12 članov posadke rahlo nostalgičnih po vseh teh sardinskih plezalno navtičnih doživetjih.
Zgodba je široka in obširna, razdeljena na več ljudi, dejanj, lokacij, situacij in skromen pisec kot sem, bi se moral v to poglobiti na ravni Dostojevskega, da bi lahko popisal, kot je treba. Namesto tega bom pa udaril neko svojo varianto, in skušal stvari čimbolj objektivno postaviti v perspektivo, četudi se subjektivnosti nikakor ne gre izmuzniti.
Zame je bila to prva Sardinija, za Sašota, Luketa, Tadeja, Tomaža in še koga izmed sardskih veteranov pa kdove že katera. Ideja je bila jasna od začetka: En teden bomo preživeli na barki in pluli do zalivov, ki nudijo najboljše in logistično optimalno plezanje. Teden pred tem pa so nekateri člani posadke že preživeli na Sardiniji v ločeni režiji. Sašo, Monika, Luka, Manca so bili v Bauneju od petka dalje. Isto je bil Stiven s kompanijo v praktično sosednjem apartmaju. Manca (Jež, naša nova pripravnica) je bila z Goričani v bližnjem mestecu. Nives iz AO Žiri pa je z njenim ferajnom nabirala vzpone po tem otoku, ki je površinsko večji od Slovenije. V sredo sva tja dol priletela tudi z Laro in v četrtek začela s plezarijo.
Če zgodbo malo bolj prevrtimo naprej na petek, ko se je polovica ekipe zbrala v Olbii na večerji. Tja sta poleg Gregorja, Jaka, Nives, Tadeja in Tomaža prišla še Keren iz ZDA ter Marc iz Francije.
V soboto zjutraj nas peterica iz Bauneja krene proti Olbii, sledi nabava hrane za 7 dni barke in priprava vseh zadev za vkrcanje na barko. Letos smo si privoščili precejšen luksuz in šli s katamaranom Bali 4.5, kar se je izkazalo kot vrhunska poteza.
Zdaj pa bolj analitično po dnevih.
Sobota, 3.5.
Ob 15h se nas vseh 12 članov posadke zbere v marini Olbia, kamor tudi pripeljemo vso hrano in pijačo za prihajajoči teden. Po dobri uri čakanja je barka pripravljena za checkin, ki vzame nadaljno uro pregleda in razlage s strani čarterista. Ko naložimo vso hrano in opremo na barko je ura že preko 19:00 in časa je ravno dovolj, da izplujemo do Punte delle Saline. Vmes se tudi veter ojača na 15 vozlov iz JV in katamaran začne svoj prvi ples tega tedna, dokler se ne približamo obali dovolj, da smo v zavetju in prvič spustimo sidro. Noč je bila mirna, lepa in nas vse pustila v pričakovanju tedna, ki je pred nami.
Nedelja, 4.5.
Izplujemo ob 6:50, ker je pred nami več kot 7 ur plovbe. Vsa najboljša plezališča, dostopna z barko, so med Calo Gonone in Pedro Longo, kar pomeni, da moramo iz Olbie do tam premagati med 60 in 80 navtičnih milj. Okrog 15h se sidramo v Cala Fiuli, ki je naša prva plezalna točka, kjer tudi prenočimo. Kmalu po sidranju se prvi del ekipe z dingijem že odpelje v plezališče, ki je tik ob plaži. Na barki ostaneva sama z Laro in iz razdalje opazujeva naše plezalce. Srečo poskusim tudi v ribičiji in po treh minutah že potegnem ven prvo (na veliko žalost tudi edino) ušato tega tedna, ki pa nam zvečer nariše nasmeh na obrazu. V vmesnem času so se žal tudi valovi precej ojačali in začeli cingati naš katamaran, še največ problemov pa so povzročali na obali, med vplutjem in izputjem z dingijem. Morali smo resno tampirati kdaj se poženemo v vodo, začeti sunkovito veslati in čimprej vžgati motor. Vmes nas je nekajkrat morje tudi zavrnilo in kot burja perje premetalo okrog. Kaj takega na Hrvaškem še nisem doživel, tukaj, ob vsem tem odprtem morju, pa je to verjetno kar nekaj normalnega. Sledi še en prijeten večer, o katerem, tako kot o vseh ostalih, ne moremo kaj preveč debatirati, ker je dogovor jasen: kar se zgodi na barki, ostane na barki. In ker se nam je tekom tedna dogajalo marsikaj, bomo skušali samo faktoidno poudariti glavne zadeve, sladke detajle pa pustili za naše spomine.
Ponedeljek, 5.5.
Po zajtrku se premaknemo v Pedro Longo in zarinemo v lepe večraztežjke, ki se vijejo iznad morja in nudijo prekrasno plezanje. Največji izziv je bil najti ustrezno mesto za izkrcanje z dingijem, ampak smo naposled le našli solidno mesto, zaščiteno pred udari valov in z ne preveč ostro skalo, ki rada prepušča gumenjak.
Torek, 6.5.
Ker je v Pedri Longi res lepo, ostanemo še en dan, ki si ga tudi privoščimo za plezanje. Pozno popoldne le dvignemo sidro in izplujemo proti severu, ampak nas vmes pričaka neprijetna nevihta z močnim deževjem, in se odločimo za umik na staro lokacijo, kjer preživimo še eno noč. Čestitke Gregorju, ker je v tej moči vztrajal v kokpitu in krmaril, medtem ko sem jaz, ko smo končno dobili signal, s tehnikom iz čarterja ugotavljal zakaj nam pumpa za vodo ne dela in po izgubi živcev, ker je bil signal še vedno slab in je trajalo vsaj pol ure, da smo zadevo vzpostavili, se je zadeva končno uredila, dež je ponehal, sidro smo spet spustili pred Perdo Longo in si privoščili pijačko ali dve. Sledila je lepa noč.
Sreda, 7.5.
Plujemo do Cala Goloritze, ki je ravno prejela titulo najlepše plaže na svetu. 2 navezi plezata, ostali smo na barki in čiliramo. Pozno popoldne se premaknemo v Cala Luna, kjer sidramo na slabih 4m globine. Veter ponoči obrne smer na zahod in se precej pojača, v nekih trenutkih celo napne sidro do gladine.
Četrtek, 8.5.
Kljub vetrovni noči je jutro mirno in uživaško, plaža še prazna in počasi se odpravimo frikati na obalo. Dan je bil lep in zelo hitro se je spreobrnil v pozno popoldne, tako da se odločimo, da ne bomo silili nikamor, ampak bomo glavni premik naredili v petek. Noč, kot ostale, prijetna v dobri družbi, dobri pijači in posledično tudi kratka. Ali dolga. Kot vzameš.
Petek, 9.5.
Rana ura, slovenskih fantov grob. Gregor prevzame krmilo barke, dvignemo sidro in vozi miško prema Olbii. Vmes se ustavimo pod Tavolaro, na izjemno lepem sidrišču, dokler ni čas za tankanje goriva in vrnitev v marino. Kot na Hrvaškem je treba barko vrniti do 18:00, zapustiti pa do 09:00 v soboto, kar pomeni, da smo si privoščili še zadnji skupni večer, okusno večerjo in par pijačk, tri prste tekile in vse te reči.
V soboto smo se počasi pobrali dol, Sašo in Tadej sta najela avte za še 2 dni plezanja po otoku in v ponedeljek se je naša odisejada zaključila.
Na barki smo bili:
Sašo Seljak
Monika Kočar
Tadej Verbič
Tomaž Javornik
Luka Batagelj
Jaka Peteh
Lara Kete
Nives Vehar
Keren Favia
Marc De Gobbi
Gregor Gobec
Matic Štrancar
Bili smo miks AO Ajdovščina, ČAO, AO Žiri ter pridružena člana iz ZDA in Francije. Sašo in Luka sta poznala plezališča in sta odlično koordinirala kam iz plezat, Gregor je večino časa upravljal z barko, jaz sem pa bolj kot ne samo brundal kje in kako bomo sidrali ter prevzel krmilo samo na vplutju in izplutju. Energija in vzdušje je bilo skozi teden odlično, spodaj pa še par mnenj članov posadke:
Sašo Seljak:
Ob pitju jutranje kave in lenobnem zibanju barke v jutranjem miru opazuješ potek linije smeri odete v barve sončnega vzhoda. Uro ali dve kasneje, zavisi pač od živahnosti prejšnje noči, si po 3 minutah vožnje z gumenjakom in 5 minutah dostopa že sortiraš plezalno opremo in počasi narediš prve metre smeri v praviloma vrhunskem apnencu. Sardinija, posebej območje Baunei-ja ponuja odlično plezanje večraztežajnih smeri, kjer lahko prav vsak najde težavnost primerno svojemu nivoju. Višje kot plezamo, vse več je kristalne modrine pod nami in lepši razgledi se nam odpirajo. Težko je sicer med plezanjem absorbirati lepoto tega kraja, nas pa nato na vrhu smeri povsem prevzame narava, sosednje stene in modrina morja pod nami. Pogled na barko daleč pod nami in lakota, te nato le pripravita k sestopu. Skok v hladno, a za letni čas vseeno toplo morje na koncu res prija. Za piko na i pa te na barki čaka še hladno pivo.
Tako nekako izgleda dan na Climb&Sail tednu na Sardiniji. S slikami in opisi težko orišemo kako super smo se imeli, lahko le priporočamo vsem, ki jih taka oblika plezalskih počitnic vsaj malo zanima, naj si ustvarijo svoje nepozabne spomine!
Tadej Verbič:
Plezanje in plutje po morju je bila že moja nekajletna želja, a doslej sem počel le vsako stvar posebej. Sardinija s katamaranom mi je bila tako preveč vabljiva ponudba, da bi jo spustil. Bili smo sicer precej na izi, tako glede jadranja kot plezanja, a nismo nič zares zamudili. Bilo je fino in z veseljem še kdaj ponovim.
Nives Vehar:
Odziv na Sašovo povabilo na Sail & Climb Sardinia trip z AO Ajdovščina je bila nedvomno prava poteza in idealna uvertura v poletje.
Že pred vkrcanjem smo se člani posadke hitro povezali, na morju pa je mešanica smeha, plesa, iskric in ščepca drame potrdila, da imamo vse odlike za pravi Sail & Climb.
Po začetni morski bolezni smo zibanje barke uspešno zbalansirali z izotoničnimi napitki. Keren took it to the next level with her hydration (combo of coconut water & tequila).
Bogsigavedi, kaj je bilo v njenem camel bagu med plezanjem.
Skiperja Matic in Gregor sta nas zanesljivo vodila od točke A do točke X – tudi ob pomanjkanju signala, sladke vode in sredi nevihte (v ozadju, seveda, soundtrack Jacka Sparrowa).
Vreme je sodelovalo, skala je bila odlična, gelato pa je klical po repeteju. V enem tednu smo obiskali več sanjskih plaž kot influencerke na Karibih – in nad njimi preplezali kar nekaj smeri.
Marc nas je redno spravljal v smeh s svojimi Tarzan vložki, jedli smo kraljevsko, spili pa… vse.
Limbo je, pričakovano, zmagala najlepša članica odprave – Lara.
Modrosti za prihodnje generacije:
- Telefon ni za v školjko. Še manj cordon bleu.
- Gregor gre samo GOR.
- Tudi morska deklica včasih ni to, kar misli, da je.
- Če zvečer streseš krožnike v morje in počakaš do jutra, ni potrebe po detergentu.
- Plezarija vključuje tudi opazovanje kolegov v smeri – s krova, z daljnogledom in aperolom v roki.
- Če po 1,5h pristopa še nisi v plezališču, te Luka pelje v Cala Gonone.
0 Comments