Prvotni plan opraviti zimski vzpon na Kanjavec smo zaradi nizke oblačnosti opustili in izbrali predlog Egona, ki mu je prjatu predlagal, da preizkusimo odlično grapo v Špičju. Ta del trentarskega pobočja “zelo dobro” poznamo in celotna tura je bila v “avanturističnem” stilu. Glede na opis na Primorskih stenah, smer poteka po globoki grapi od gozdne meje do vrha Plaskega Kuka proti severu. Dolga je 600 m z naklonom med 45°-55°. Prav na vrhu grape je baje en kamin. Od vasi Soča smo se peljali še kakšnih 8 km ter kmalu po vasi Na Skali parkirali na ostrem ovinku ob rampi (cca. 1000mnm). Glede na opise smo razmišljali, da bi s sabo vzeli štrik, vendar smo sklepali, da bo zaradi letošnje obilice snega celotna grapa zalita brez skalnih skokov. Od avta smo delno po cesti, večinoma pa vertikalno skozi gozd prišli do ruševja, od koder smo že videli skoraj celotno grapo.
podatki:
Plaski Kuk (2038m)
smer: Grapa v Plaskem Kuku
težavnost: 45°-55°, 600 m
datum: 10.4.2021
plezali: Anja in Tomi Klančnik, Egon Pavlica
Ob pomoči skice smo vstop v grapo zlahka našli, vidna je bila razdrapanost snega od plazovine. Podlaga je bila trša in spodnji del smo prehodili. Grapa je bila v drugi polovici ožja, z večjo naklonino. Sneg je bil še vedno trd, z vmesnim napihanim pršičem, v katerem je cepin slabše prijel, a si vanj lahko naredil dober stop. Vedno se nekaj novega naučim in tudi tokrat sem se – neudelane noge sem odpočila na izkopanih stojiščih za obe ali vsaj eno nogo. Zato je bilo naše napredovanje res uživaško. Ob straneh je bila vidna krajna zev in tudi ogromne luknje pod snegom. Po pričakovanjih je bil tudi ozek kamin v zgornjem delu odlično zalit, zato smo tudi v zadnjem strmem delu lepo pikali naprej. V kolikor bi bil tu skalni skok, bi bilo res potrebno varovanje s štrikom.
Izstopili smo proti levi strani grape ter se tako izognili opastem na desnem zgornjem robu. Preko ruševja smo dosegli tudi vrh Plaskega Kuka. Razgled na Travnikovo dolino in divjino tega, meni neznanega trentarskega pobočja, je navdušil. Slabša vidljivost ni dopuščala ravno dobre orientacije, vidni pa so bili Tičarica, Zelnarica, Travnik in Plaski Vogel ter razgled proti Spodnjim Bohinjskim goram. Sestopili smo direktno iz vrha v smeri Planine za Skalo. V bistvu smo sledili gamsovi poti, ki je imela najkrajši kopni del trave in skal ter se spustili v Travnikovo dolino. S pomočjo Tomijevega GPS-a smo prišli na pot proti planini Za skalo, ter tako dobili edino grapco, ki je mimo skal omogočala spust pod zaledenelimi slapovi. Z dvotretjinsko večino se je moški del odprave odločil, da se ne bomo spustili po planinski poti proti planini Pod Zjabci, saj bi potem morali pešačiti do avta navkreber po cesti. Zato smo poiskali lovsko pot, ki preči pobočje Kuka in nas je pripeljala direktno do avta. Seveda je bila tudi ta avanturistična, saj je bila na njej mešanica snega, kopnega in skal. Veseli smo bili klopce ter razgleda na gore nad dolino Trente, čeprav se nam Bavški Grintavec žal ni pokazal v celoti. Smo pa pospravili zimsko opremo in po res divji, a lepi naravi nadaljevali pot preko podrtih smrek. Tura je bila odlična, orientacija ni lahka, divjega trentarskega terena pa ni za podcenjevati.
Anja
0 Comments