Že lani, ko sva z Martinom prvič videla dolino Travenanzes pod Tofanami sva si rekla, da bova ta kraj zagotovo še obiskala. Tudi letos sva smučanje v dolomitih s prijatelji izkoristila za ledno plezanje in se odpravila v slap Belvedere.
Na parkirišče sva prispela okrog 6ih zjutraj in po dvournem dostopu in napornem gaženju stala pod smerjo. Lotil sem se prvega raztežaja in takoj, ko sem se povzpel višje videl, da je drugi raztežaj precej skop z ledom. Po krajšem premisleku in ogledovanju najboljše linije za napredovanje se je Martin lotil raztežaja po navpičnem ledu nekoliko bolj levo od originalne smeri, saj za desno lažjo varjanto je ledu primanjkovalo. Pod luknjo skozi katero pelje raztežaj je prečil po tankem ledu in mešanem terenu (zelo delikatno plezanje), tudi prehod skozi skalno okno je postregel z nekaj metri lažjega plezanja po skali.
V nadaljevanju je sledilo snežišče na polici ter raztežaj po 80ᵒ-85ᵒ naklonini, nato pa na papirju najtežji raztežaj( če nas nebi stuširalo, bi bil v primerjavi z drugim raztežajem prava uživancija). Sledilo je še nekaj lažji odstavkov ledu, ki so bili zasneženi in nam zaradi čiščenja onemogočili hitrejše napredovanje.
Sestopila sva s štirimi spusti po vrvi, in pri drugem spustu komaj potegnila vrv za seboj, saj je bila pošteno zamrznjena zaradi mokrega raztežaja.
Okrog petih in pol popoldne sva vso premo pospravila in se s čelkami na glavi odpravila proti avtomobilu. Med hojo proti parkirišču, pa sva si že vidno zdelana(dehidrirana), vsak pri sebi predstavljala kako hitro bi prišla do avta če bi imela smuči.
Upam, da bova tudi naslednje leto spet izkusila Travenanzes v vsej njegovi lepoti.
Plezala sva:
Belvedere III/+4, 300m (Martin Volk in Marko Orel) – 20.1.2015
Marko Orel
0 Comments