Celoten Levi slap pod Prisankom smo sicer udeleženci Dejanove učne ekspedicije tokrat spoštljivo še pustili nepreplezan, smo se pa v njegovem spodnjem delu po nekaj zaporednih slabih sezonah v kar ugodnih vremenskih razmerah ter menda na zelo dobrem ledu v živo lepo seznanili z opremo za tovrstno plezanje in z njeno uporabo, in v seštevku krajših spopadov z ledeno drsalnico vsak zase verjetno preplezali okoli 100 metrov. Kar, malce proti pričakovanjem, ne pa tudi nerazumljivo, bolj kot roke čutijo noge. Meča, če smo natančni.

In tako v vlogi najstarejšega – nekako na tretjini do polovici svojega življenja in – glede na širše družbeno dogajanje okoli tristo let od penzije – vsekakor pa v letih, ko bi v življenju menda že moral pokazati nekaj resnosti, prvič s cepini v rokah besno mlatim po ledu, brcam vanj z derezami, vrtam vanj, primerjam cepine in se obešam nanje, delam abalake in z zadnjega tudi uspešno in varno abzajlam. Soudeležena mladina seveda intenzivno počne isto. In niti ni občutka, da je razlog za naš zavzet boj z ledom edini učinkovit način, da nas tam in takrat ne zebe preveč.

Kdo: Dejan Koren, Petra Fučka, Martin Bevk (Idrija), Barbi V. Močivnik, Marijan Močivnik